Neskončno hvaležna da sem rojena v Sloveniji, še bolj hvaležna, počutim se kot carica, da lahko z ljudmi delim inspiracijo, hvala vesolje, hvala moja ljuba Slovenija.

Pred kratkim sem se vrnila s potovanja s Šrilanke in videla njene lepote. Narava je izjemno lepa, klima je topla in z lahkoto sem prenašala vročino, saj je v zraku ogromno vlage. Videla sem veliko polj nasajenih s čajevci in riževih polj, kokosovih palm, ananasovce, tu tudi raste ogromno orhidej. Še posebej me je navdušilo sadje, ki sem ga vsak dan z največjim veseljem uživala. Najbolj so me navdušile mini banane, ananas je čisto drugačen kot tisti iz naših trgovin.

Zelo pa me je presenetila prijaznost ljudi, kar me je precej začudilo, predvsem zato, ker sem videla ogromno bede. Najbolj so se mi zasmilile obiralke čaja, ki za mizerno majhen zaslužek cel dan obirajo čaj in imajo veliko srečo, če jih medtem ne piči kobra, ki se rada skriva v senci čajevcev. Podobna stvar se dogaja ženskam med nasadi riža. O groza, celo njihovo življenje je v nevarnosti za par evrov na mesec. Po drugi strani pa je kobra na Šrilanki sveta žival.

Videla sem tudi veliko psov, ki so prepuščeni sam sebi, lačni, žejni, shujšani in ranjeni, to sem res težko gledala, sploh ko sem se spomnila na mojo psičko, ki živi kot v raju.

Opazila pa sem tudi nekaj presenetljivega. Šrilančani so živahni, prijazni in hvaležni za vse kar imajo. To mi je dalo  ogromno za misliti in spraševala sem se, zakaj tega pri nas ne vidim, čeravno živimo v obilju vsega, vsak ima zagotovljeno osnovno življenjsko varnost, pa četudi je brezdomec, ima posteljo v zavetišču, topel obrok in brezplačnega zdravnika, kar mnogo šrilančanov nima. Nimajo niti pitne vode, stranišč, mnogi živijo v mini hiškah iz »blata« ali odpadnega materiala.

Pravzaprav imamo pri nas veliko priložnosti za svoj razvoj, da živimo svoje poslanstvo in svoje sanje, imamo varnost in neskončne možnosti izbire, samo odločiti se moramo, kaj bomo izbrali. Navsezadnje ima Slovenija v svojem imenu besedico LOVE,  ki jo večinoma sploh ne čutimo in res imamo privilegij, da živimo v njej, še tujci so opazili lepote Slovenije.

Morda je to zato, ker smo razmeroma mlada država in v naših celičnih zapisih je še vedno sindrom hlapca Jerneja in občutki, da moramo trpeti in potrpeti, da je življenje borba in da moramo biti skromni, drugače se nam bo maščevalo slej ko prej. Po drugi strani pa smo izredno inteligenten narod, veliko je uspešnih strokovnjakov in podjetnikov, podjetnic, le naučiti se moramo ceniti sebe in svoje sposobnosti ter darove, ki jih imamo. Večina od nas na svoj način nosi svojo masko, nekateri nosijo masko ljubezni (pretirane prijaznosti), nekateri masko moči (vse zmorejo), drugi spet masko vsevednosti (vse vedo), zelo veliko ljudi pa beži v delo. Na ta način se ne moremo premakniti naprej, narediti osebni preboj. Prav zaradi takih vzorcev že skozi generacije tega pogosto sploh ne opazimo. Če se ozreš le malce naokoli, lahko opaziš veliko nesrečnih žensk in moških, ki se tolažijo z alkoholom,  drogo, cigaretah in deloholikov. Še časopisu smo dali ime DELO, zanimivo ne?

Po mojih izkušnjah vem tudi, da sami težko kaj spremenimo, ker je okoli nas preveč ljudi, ki nas vlečejo  dol.

Zato sem se odločila, da organiziram dvourno BREZPLAČNO DELAVNICO z naslovom »PRVI KORAK DO OPOLNOMOČENJA ŽENSKE in SAMOREFLEKSIJA«, ki bo v četrtek, 14.3.2019 ob 17.uri. Na delavnici boš lahko spoznala:

  • zaščitne maske, ki jih uporabljaš, kadar te je strah;
  • rešitve za odlaganje teh mask;
  • metodo za spuščanje nadzora in sproščanje strahu;
  • kakšne so možne rešitve za tvoj preboj naprej;
  • naredila pa boš tudi vizijo, kaj želiš in kako boš to naredila
  • deležna pa boš še meditacije za sproščanje strahu;

Če si želiš več zadovoljstva v življenju, bo to gotovo dobra priložnost za tvoj preboj.

Delavnica bo  v Ljubljani, točen naslov bom še sporočila. Prijave so obvezne, število udeležencev je omejeno, prijavi se čimprej na nadjaluk@gmail.com ali pa pokliči na številko 031326384.