Pred kratkim je prišla k meni na hipnoterapijo prijetna gospa Ančka, stara 55 let, ki se že celo življenje ukvarja s svojim občutkom nevrednosti. Stalno se ji ponavlja občutek, da je nesposobna, premalo vredna, da v življenju ni naredila kaj dosti pomembnega, skratka, zdi se ji, da je za vse že malodane prepozno in da ima zelo slabo karmo. Gospa je tip ženske, ki si večkrat nadene masko prijaznosti, ker je to prevzela kot svojo obrambo pred konflikti.
V takih primerih je nedvomno potrebna regresija njenega otroštva. In ko sem gospo peljala v regresijo, da ugotoviva, kje se je ta zgodba pravzaprav začela, sva se ustavili pri njeni mami. Ančka je bila večkrat sama zaklenjena v stanovanju, takrat še ni bilo vrtcev in bila je prepuščena sama sebi. Mama jo je učila skromnosti, poslušnosti in Ančka se je večkrat počutila kot totalno nevredno mamine pozornosti, ljubezni in podpore. Tako je odrasla v osebo, ki se je borila skozi življenje, občutka povezanosti in varnosti sploh ne pozna. Njena mama je pravo nasprotje, zelo se ceni, za njo so dobre samo drage stvari, obnaša se kot kakšna kraljica, z Ančko pa dostikrat nevede ravna kot s služabnico. Ančka je dobila občutek, da so zanjo dobre samo drobcene in skromne stvari.
A ker si Ančka res zelo želi spremeniti svoj pogled na sebe in na svet, sva s hipnozo res lahko začeli spreminjati njena prepričanja in življenjske poglede. Ugotovila je, da še ni prepozno za to, da živi veliko bolj srečno življenje, saj sama odloča o tem, koliko je v resnici vredna.
Verjetno je še veliko Ančk na tem svetu s podobno zgodbo. Razlika je samo v tem, da si ene želijo spremembe, ene pa ostanejo v občutku žrtve »češ« saj se nič ne da.
Te ta zgodba spominja tudi na kakšno tvoje »negativno »prepričanje, ki že čaka, da ga spremeniš?
