Tudi sama dobro poznam tegobe vstopa v menopavzo, saj ni dolgo nazaj, kar sem se z njimi srečevala tudi sama. Kot bownova in tuina terapevtka sem dnevno opravljala tudi masaže mladim športnikom in prav nič prijetno mi ni bilo, ko sem ob gnetenju mišic začutila vroče oblivanje, rdečico na obrazu in pot, ki se je nabral na mojem čelu.

Občutki nelagodja so bili včasih tako močni, da se mi je zdelo, da bi bilo najbolje, če kar skočim čez okno. Spomnim se dneva, ko se je pokvarila klimatska naprava in sem od obupa preklicala vse napovedane termine.

Z veliko težavo sem se soočila tudi s spremembami v zadrževanju urina. Še danes mi ni jasno, kako je možno, da te prime kar iznenada, a je občutek tako nujen, da moraš še v isti sekundi obiskati stranišče, če ne imaš občutek, da ti bo počil mehur.

Ali pa občutki osamljenosti ... Boleč občutek v prsih, ki so ga mnogokrat spremljale tudi polne oči solza, se je prikradel povsem nepričakovano. Pred mojimi očmi se je vrtela številka mojih let, moje srce pa je utripalo z aritmijo, ker ga je hromilo žgoče hrepenenje po ljubezni, razumevanju in pripadnosti.

Od večine drugih meno-dam imam veliko srečo, da se tudi profesionalno že vrsto let ukvarjam z različnimi tehnikami osebne rasti, dela z energijami in znanji kitajske medicine. Skozi desetletje izvajanja terapij sem pomagala ozdraviti številnim meno-damam, pa tudi mlajšim dekletom in gospodičem, ter sem tako lahko preizkušala najboljše metode tudi na sebi. 

Spremenila sem prehrano, v dnevno rutino uvedla prilagojeno telesno vadbo, skoraj v celoti sem omejila strupe iz okolja, pomagala sem si s kitajsko medicino in akupresurno masažo. Hitro sem začutila prve spremembe – oblivanja so se omejila, lažje sem se koncentrirala, bolje sem spala … še vedno pa je ostalo kar nekaj simptomov, ki so me spravljali ob živce in me omejevali. Vse dokler nisem spoznala, da je ključ za odpravo teh tegod pravzaprav v meni in da mi težave hočejo nekaj povedati.

Najbolj boleč občutek pa je bil ta, da je za vse prepozno, tudi za vse moje SANJE. Tudi mnenja mojih vrstnic so bila, da naj se čim prej sprijaznim s svojimi leti in s procesom staranja. To me je navdajalo še s hujšo stisko. Jaz bi pa še toliko stvari počela! In ta občutek NEMOČI mi je dal moč, da sem se pognala naprej in raziskovala, kaj mi življenje ponuja in kaj lahko jaz s svojimi izkušnjami ponudim, dam svetu. JA, dal mi je darilo – stopila sem na osebnostno pot osebne preobrazbe. Ta pot ni bila čisto lahka, ker je to pomenilo, da sem se morala soočiti s svojimi potlačenimi strahovi in prepričanji. Zato sem si našla dobro mentorico, šla v skupino podobno mislečih žensk in odprla se mi je nova pot, za katero niti slutila nisem da obstaja. Še zdaj sem hvaležna najprej sebi in vsem učiteljem in vsem, ki so mi kazali moje čustvene rane. Še danes strastno raziskujem smisel življenja. Največje spoznanje na tej poti pa je, da tu nismo zato, da bi trpeli, se vdali v usodo, ampak da smo svobodna bitja in da sami odločamo o tem, kako bomo živeli.