Ljubezen , menda je to največkrat izgovorjena beseda. Vsi toliko sanjamo o njej, potihem, naglas, to je večno hrepenenje znotraj nas.

Navajeni smo porazov, bolečine, žalosti, razočaranj, a vendarle upamo, da se bo nekoč zgodilo nekaj lepega, da pride tisti »pravi. Princ na belem konju.

In lej ga zlomka, nekega dne potrka na tvoja vrata ljubezen, a ti jo še ne prepoznaš, v sebi pa občutiš strašen nemir, vklopi se strah, panika. Ne, saj to ni mogoče! Je ljubezen končno prišla k meni? »Ah, ne verjamem, to si samo domišljam«, gotovo bo šlo spet kaj narobe.

Začneš iskati napake in jih seveda najdeš, le kdo jih nima? Modro ugotoviš da je oseba nemogoča, da ni zate in raje prekineš stike, saj je vendar tako lepo, ko si sama. Kar naenkrat ti je občutek svobode najbolj pomemben in sprašuješ se, zakaj neki bi si nakopala probleme?

Ampak nekaj, eni vražički, ti ne dajo miru. Še vedno misliš nanj, hm, kaj pa če bi vseeno poizkusila????

Kako veš, da ni pravi, če ne poizkusiš? Kako boš pozdravila srčne rane, če ne z ljubeznijo?

Spomnim se besed modreca, ki je dejal, da tistega česar nimaš v življenju, tisto začni dajati, ampak iz srca in brez pričakovanja, da to dobiš nazaj.

Se sliši čudno? Pomisli na trenutke, ko si bila razočarana, pa si spoznala nekoga, s katerim si se takoj »pokonektala«. Čez čas si ugotovila, da je ta drugi prav tako razočaran  kot ti, in oba sta pričakovala, da ljubezen dobita od drugega, od zunaj. Oh, kakšna iluzija je šele to. Nihče od zunaj ti ne more dati tistega, kar manjka tebi sami. Zato si ljubezen in zaupanje najprej podari sebi, pozdravi »srčne rane«, ki jih boš spremenila v izkušnje za svojo osebno rast. Začni deliti ljubezen, veselje, radost in kmalu se ti bo življenje spremenilo in to na bolje, seveda.

Nikakor pa to ni zdravo, da svoja čustva potlačiš in tiščiš glavo v pesek, to zna biti nevarno za telo. Dolgotrajna zanikanja in zamere vodijo v bolezen. Zato najprej pozdravi svoje rane, šele ko se naredi prazen prostor, ga napolni z ljubeznijo.

Eden od načinov zdravljenja svojih ran, negativnih prepričanj in strahov, ki ga uporabljam zase in tudi za svoje stranke je, da najprej dovoliš sebi občutiti ta »negativna čustva«, šele nato jih lahko spustiš in tako narediš prostor novim »pozitivnim« občutkom. Čaka te nekaj dela, ampak garantiram ti, da se izplača. Je pa dejstvo, da globoko potlačenih občutkov  ne moremo ozavestiti in ozdraviti sami. Zato potrebujemo terapevta, ki nas vodi čez proces zdravljenja čustvenih travm.

Prav gotovo je delo na sebi največ, kar si lahko podariš, kajti na oni svet vedno neseš samo vedenja in spoznanja, materialno pustiš tukaj. V naslednjem življenjskem krogu začneš štartati točno od tam, kjer si ostal. Pa ne samo to. Svoje travme prenašamo na svoje otroke in že zaradi njih se splača čistiti prepričanja in ranjena čustva.